28. 2. 2020
Ljubljana / Kino Šiška
Dandanes je v poplavi glasbe težko ločiti zrnje od plevela, zakar sem najprej zelo vesel, da sem v življenju srečeval ljudi, ki so veliko vedeli, poslušali ogromno glasbe ter me kdaj pa kdaj tudi opomnili na to, da čeprav poslušam in poznam veliko glasbe, ne morem poznati vsega. Tako je že pred leti povsem po naključju padel predlog, da prisluhnem progresivnemu temačnemu black-gazeu in post metalu, ki je v Franciji zasejal seme nečesa novega, svežega in tistim, ki ljubijo bolj emocionalno trpko glasbo všečnega. Po tem ključu so postali Alcest del enormne playliste, nisem pa jih videl v živo, čeprav so na naših koncih že parkrat preizkusili kemijo spajanja z občinstvom. Tokrat je na enega zadnjih februarskih dni tega prestopnega leta po predlogu meni drage urednice, ki je z Alcest emocionalno zelo povezana na nekem povsem drugem nivoju, padla odločitev, da tokratne predstave ne smem zamuditi. In je nisem! Kino Šiška kot domovanje številnih dobrih, najboljših dogodkov v prestolnici je tudi tokrat gostil prav posebno karavano glasbenikov, ki so pod okriljem podporne turneje za album Spiritual Instinct pristali na odru tudi v Ljubljani.
Kot prve so oder zasedle islandske svečenice retro gotha s tisto posebno severnjaško noto, ki jo ne najdete nikjer na svetu. Ni samo Björk sposobna šokirati s preobrazbami in prehajanjem iz enega zvočnega karakterja v nekaj drugega. Verjetno je to del islandskega sindroma, saj je posebnost in recimo temu vsaj težnja po artizmu in avantgardi to, kar si pripisujejo Kælan Mikla. Vse ženski trio iz Reykjavika, ki ga tvorijo zamaknjena Lauffey Soffia na vokalu, Sólveig Matthildur-Kristjánsdóttir na sintesajzerju in Margret Rósa Dóru-Harrysdóttir na basu sintetizirajo neko prav posebno kemijo, ki kombinira sint punk goth osemdesetih s poezijo, obredjem, mistiko. V črno oblečena dekleta bi lahko uprizarjale vestalke, ki svoj navdih iščejo v metafiziki. Noč za nočjo, kot se imenuje v prevodu tudi njihov prvenec Nótt eftir nótt v prevodu, se tako raziskuje plasti emocij, slednje pa se prek plavajočega vokala ravno prav zamaknjene pevke, precej atmosferičnega sinta in minimalistično uporabljenega basa zliva v šepet, v mehkobo z uvodom plavajoče skladbe Gandreid, nakar se po uvodni mantri z udarcem paličice na panel elektronskega semplerja končno začne malce več dogajanja. Da ne bi bilo vse le čudaško poziranje in ponujanje praznega dima s paličicam in kadilom, se z Nornalagid začne kreirati malce več dinamike in glasbe. Odmev osemdesetih, ostrega in dihotomnega preprostega surovega goth zvoka iz ene povsem druge epohe. Nikoli nisem tripal na ta od sveta odmaknjeni repetitivni vzorec elektronike in ranljivega vokala, tako mi odrsko statična predstava s spogledovanje s temo ni povzročila premika. Tudi nadaljevanje s Hvernig kemst egu pp? s svojo imitacijo Kavinskyja ne naredi drugega kot le rahlo ziritira nervne sinapse, da ob nevrotični igri na prvo žogo, kjer je vzorec enak – udarec s palčko na panel in nato sprogramiran zvok, ki poskuša šokirati z raznolikostjo. OK, Skuggadans s svojo laibachovsko ali borghesijsko strukturo in zloveščostjo je nojzerski dodatek paleti mladih entuziastičnih Islandk, ki so, priznam, posebne in nevsakdanje. Dosledna naracija v islandščini s svojo skoraj germansko noto pri vživljanju v oddaljene koncepte ne pomaga mnogo, distanca in sicer prečiščeni, a zvočno sterilni hladni koncepti elektronike, sintetiziranega šundra in nekih preživetih retro konceptov ne dajo diametralnega nasprotja megleni, preveč sanjavi statičnosti, zato je publika na koncu z zadnjim komadom večera po polurni uverturi pozdravila z mlačnim aplavzom. Čakali smo na nekaj drugega.
Ali so to francoski screamo HC posebneži Birds In Row? Leta 2009 ustanovljeni trio, ki se je namensko odpovedal identiteti imen in se predstavlja s črkami T., Q. in B. stavijo na popolnoma drugačen koncept. Decibeli, ostrina in brezkompromisnost namensko pretiranih form. Če so bili Norma Jean pred časom sladki izziv za ušesa, se je v tem dobrem desetletju in pol zgodilo mnogo tega. Birds In Row so surovi, ekstremni, hrupni in naelektreni. Udarni val prve skladbe We Count So We Don’t Have To Listen vas odpihne. Masivni bas, hrupna kitara in ta brezkompromisni vokal, ki kombinira temačnost in jezo, bes HC-ja, ki je prestopil prag ter je bolj kot HC ekstremni screamo. Briljantno! V ozadju pa na vrvi ujeto dekle, ki se poskuša izviti objemu vozlov, sponam na ogromni projekciji. Medtem pa fantje brez rezerv zaorjejo v brutalno neposrednost s skladbo Love Is Political z aktualne, prekleto lucidne plošče We Already Lost The World. Lavalski trio je impresiven, masiven, boleč in vam niza en udarec na drugega. Brkati basist trga strune in parira brutalni energiji pevca s kitaro, še najbolj umirjen in vsakdanji je bobnar, vsekakor pa ni nič vsakdanjega v decibelni ataki benda kot celote. In slednji premore v hrupu veliko dobrih plasti lepe glasbe, ostrih kontrastov, hitrih prelomov, no, ne ravno plesne glasbe, predvsem pa energičnosti, ki puhti iz sleherne pore. Birds In Row so bend v polni fazi izgorevanja, saj pot in trud polzita z odra ter rušita zidove distanciranih. »We love you and you are all special and stay so …« iz ust pevca zveni morda malce naivno, milenijsko, a Remember Us Better Than We Are je opomin, da smo vsi minljivi, vendar lahko pustimo svojo sled na tem zlorabljenem planetu. Tudi sled dobrega in ne le govna eksistence, ki ne poraja nič pozitivnega, vsaj v globali človeške nature ne. Po Can’t Live prihrumi direktiva, da ne morejo lagati z Can’t Lie, po čemer je težko ne ljubiti s Can’t Love. Ena bolj spevnih skladb z njihovega repertoarja je skoraj popoidna 15-38 kjer dretje zamenjajo spevni vokali, malce več melodičnosti pa je namenski vstavek temu, da vam podkurijo pod ritjo z disonantnimi Fossils ter nas soočijo z brezvezjem konfliktnosti, ki si jo človek izbira sam s skladbo We VS. Us. Malce starejša, bolj prvinska skladba večera je bila You, Me And The Violence iz danes oddaljenega leta 2012, ta večer pa nas ritmično dotolčejo s skladbo plošče Personal War O’Dear. Težko je možno verjeti, a mladi agilni Francozi so vam ta večer v ušesa nasuli kar ducat ostrih kombinacij organske kemije, smodnika, čustvene eksplozivnosti in besa, a tudi to nekako ni bilo to, po kar so mnogi ta večer prišli v Kino Šiška.
Sledijo intenzivne priprave in izobešanje ogromne zastave s podobo zadnje plošče fantastične zasedbe, zaradi katere smo prišli v hram zvoka ta večer. Na črnem ozadju stiskana velika bela sfinga je le del tega, kar nam je Neige pripravil v okušanje ta večer. Idejni oče in snovalec, osnovni narator benda Alcest pooseblja esenco človeka, ki živi in umira, trpi in ljubi, daje in razdaja v imenu svoje umetnosti že leta, Neige pa v svoje koncepte vpenja pojme lepote, elegantnega, skladnega, estetskega, spiritualnega, kjer se je prek zvoka in podobe, prek lirike možno na poti poduhovljenosti sprijazniti s temo, z zloveščim, da bi prek trpljenja in čutenja prišli do stanja zavesti, da bivamo, da živimo, da smo. Sijajna kombinacija post rocka, black metalske ritmike in blackgaze, shoegaze elementalov vas dotakne nemudoma po tem, ko se zatemnijo luči in v okusni igri luči in teme na oder stopijo dolgolasi rdečelasec Pierre “Zero” Corson na levi strani odra ter vzame v roke svojo kitaro, na desni si medtem bas oprta Indira Saray, za bobni na svoj tron sede Jean “Winterhalter” Deflandre kot zadnji pa svoj odrski podij sredine zasede Stéphane Neige Paut. Predstava lepega se lahko začne in že uvod z Les Jardins De Minuit dokaže, da je bend v zenu že od prvega dotika basa, bobnov, prvega odjeka kitar dalje. Perfektna senzualija melodije, sladke bolečine, trpkosti in otožnosti, ki jo izpojejo kitare ter ti nežni, ranljivi ter kristalno čisti vokali, nato pa ta trdni stampedo, ki zveni tako, kot bi odprli ventile v kakem black metal bendu. Ne vem, v spomin se prikradejo Dekadent, a Alcest vas odlepijo od tal bolj kot z distorzijami s to svojo meditativnostjo rifa in zasanjanih vokalov, kjer ni potrebno poznati besedil, da se pustite zapeljati sladkemu zvenu, jeku, klicu notranjih demonov, angelov, prividov. Sleherni akord je zgodba perfekcije zase, celota pa v harmonični sintezi pretrese sleherno vlakno srca in duše. Morda se bere patetično, a prav par taktov uvoda je dovolj, da si priznate, da čakanje na ta trenutek večera ni bilo zaman.
Pedantna igra popolnosti se nadaljuje s perfektno skladbo Protection, na kateri Alcest dokažejo vnovič, da gonilni genij s plošče funkcionira lahko brezhibno tudi v živo. Skozi priprte veke suvajo luči, ušesa polnijo sugestivne melodične figure, iz zvočnikov pa polzi glasba v polnem pomenu besede. S prejšnje plošče Kodame povzeta Oiseaux de proie ne spreminja naravnega ritma večera. Morda je več japonske estetike, malce več meditativnosti, Alcest pa v svoji sugestibilni igri polzijo iz okvirjev fizičnega ter vas božajoče pripravijo do končne pomiritve s smrtnostjo. Že na tem mestu bi pohvalil perfekcijo kitarske igre in vokalizacije izvrstnega Zeroja, ki na ravno pravi način dopolnjuje Neigeja v slehernem segmentu. Tudi z meditativno Autre temps s tretje plošče je popolnost harmonije vseh delcev tisto, kar tudi mehkejše konture ne naredi osladne ali polovično odigrane. Ecailles de lune v svojem hipnotičnem valovanju daje tolažbo ter vas popelje na krilih Hipnosa na intenzivno vožnjo za celih deset minut. Ta kontrast nežnosti in potem naenkrat black metalske trdnosti, ostrine, besa … Vseeno lahko iskreno priznam, da je najnovejša plošča Spiritual Instinct dvignila vse na še višji, še boljši nivo. Sapphire je pri tem nujna kot eden glavnih nosilcev, glavnih singlov plošče, da z Le Miroir dočakamo sklep rednega dela epskega večera z emocionalno prenapolnjeno Kodamo.
Post rock perfekcija, black gaze naj bo le etiketa, kar lahko priznamo vsi, ki smo bili v dvorani soočeni z estetiko in zvokom zasedbe Alcest ta večer je to, da smo lahko veseli, da živimo v istem veku kot živi Neige. Koliko lepe glasbe in lirike v le eni osebi, ki pa je svojo dopolnitev dobila v popolni ekipi, v pravih soborcih, ki morda niso enakovredno dodani pri pisanju plošč, so pa del zgodbe, ki jo bomo pomnili za vekomaj! In, Ljubljana, po dveh popolnih dodatkih z Là où naissent les couleurs nouvelles ter s ta večer edino skladbo z albuma Shelter, skladno in nežno Delivrance, smo lahko srečni, da smo bili vnovič deležni lepote in polnega zvena benda, ki bi se lahko kosal s senzualnostjo Opethov ter še čim.
Rahlo otožen, potrt, februarsko depresiven sem se s polnim srcem in ušesi emocij lažje podal v sivino noči čeprav me je naslednji dan čakalo zgodnje vstajanje in tlaka za vsakdanji kruh, a to so žrtve, ki jih je tu vredno podati. Po slišanem in videnem ta večer vsaj zame ni dvoma, da je bila kvota dobrega popolnjena in da so Alcest izpolnili vsa pričakovanja, takoj zatem so jim sledili sorojaki Birds In Row, po dojetju koncepta celotne turneje pa sklepam, da nekako tudi razumem, zakaj so k sodelovanju povabili tudi Islandkinje Kaelan Mikla. Morda ne najbolj pričakovana kombinacija različne glasbe je podala več premis in povodov za premik k temu, kaj je bistvo glasbe – poslušanje, ples, meditacija in zlivanje prek zvoka s kozmičnimi principi, ki so lahko narejeni, kaotični, nevarni ali pa sanjavi, meditativni, metafizični. Sam se v slednjem lažje najdem, zato je bila moja čaša popolnosti izpita v zadnjem delu koncerta. Ostalim, ki so prisostvovali koncertu ta večer, je morda sedlo kaj drugega. Ni pomembno. Važno je, da smo našli svoj trenutek spokoja tudi na teh kvadrantih univerzuma. Tudi s pomočjo sebi lastnih vzvodov in za slednje je dobro, da vemo, kje se nahajajo, saj so le-ti ključ odrešitve od trpljenja, od apokalipse trenutka, od oceanov negativnega v tem, kar ponuja svet. In slednji je lahko vsaj za hip ali dva bolj znosen, malce lepši, življenje lažje. In to je vse, kar šteje.
tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter