(Dallas Records, 2020)
Obala ima en svoj zven in karakter, ki se izseva v glasbi, pa ne, da bi s tem želel metati vse v isti zvočni koš, ki ga podpisuje tisti tonalni podpis vokalne linije Tulia Furlaniča ali občutek za tisto glasbeno linijo, ki jo brez preverjanja lahko pripišete Danilu Kocjančiču. Ko daš na predvajalnik ploščo z obale, veš, da je izdelek geografsko primorski, seveda pa pridejo na vsake toliko v prvi plan tudi izjeme, ki ta notranji kompas in geo-stacionarni občutek za ad hoc umestitev pomešajo. Nekaj takega se je zgodilo s tem, ko je na moj naslov priromal prvenec koprske zasedbe Potnik, album PRV1, ki ga mladci v času, ko založništvo hira, plasirajo na trge prek založbe Dallas Records. In slednja ima očitno še vedno občutek za kakovost, kar se domače produkcije kakovostnega mainstreamovsko obarvanega rocka tiče.
Zasedbo sestavljajo štirje glasbeniki z kar nekaj kilometrine, kitarist in vokalist Luka Furlan je sicer igral v lokalni zasedbi Gedore, basist Erik Filipčič se je kalil v zasedbah Sons, From Ashes, v Pizza Connection, Temperi in Marty Favento Projectu, kitarsit Žiga Dodič in bobnar Manuel Kocjančič pa sta se glasbeno že dobro poznala v sicer bolj odmevni zasedbi Perfect Strangers, čeprav sta oba pred tem pustila pečat v še marsikateri obskurni, širše manj znani skupini. Kar jim je skupno, je sla za kreiranje kakovostne slovensko zveneče rockovske glasbe, s tendenco izgradnje dobrega avtorskega materiala pa so v pičlem času od leta 2016 spisali plejado skladb, ki so zaslužile ugledati luč sveta na konzervativnem nosilcu zvoka, da bi lažje nalezel s svojo spevnostjo občestvo slovenskega naroda ali pa vsaj tiste, ki imajo radi kaj več kot zgolj glasbo na prvo žogo, stremijo pa k nekim normativom komercialno bolj poslušljive recimo temu alternativnosti, ki to ni. Mainstreamovska barva, primerna za radijske valove, ne škodi, če ste odločeni tržiti in bi radi zaslužili kaj cvenka, vendar ni na albumu PRV1 slišati očitne težnje, da je bilo to v prvem planu dela, saj to, kar se prezentira, je kakovostna melodika z iskreno liriko, pa čeprav je pod galantnim sijajem korektnosti slišati neko rdečo nit, ki bi jo že takoj paralelno vlekel z zasedbo, ki sem jo spoznaval nedavno – z zasedbo Lusterdam, Jureta Lesarja, v kontekst pa bi dodal takoj še prizven zasedb Dan D ter vso produkcijsko paleto, ki ste se je naposlušali na radijskih valovih postaj, kjer radijski DJ-ji premorejo ščepec kritičnosti in občutka za razločevanje med dobro narejenim popom in rockom ter nekakovostnim krepom na prvo žogo.
Potnik torej premorejo občutek za kakovost, deset avtorskih skladb pa servira mozaične zgodbe upora, ponosa, jeze, kritičnosti, inteligence, želje po ugajanju, predvsem pa kakovostne godbe, ki lahko stopi na sleherni oder. Ni pa vse idealno, zato bi tu kljub tendenci označbo alternativa, ki si jo fantje radi nadenejo, tretiral pogojno z nezaupanjem in bi jo dal v narekovaje. Tako kot pri Anavrinih, Siddharti in vseh bendih, ki so v svoji konformistični drži postali »predobri« za Metelkovo in podobne place, kjer se alternativo definira malce drugače. Vsemu navkljub se plošča lepo posluša in gre v uho, saj je že uvod z energičnim, vitalno nastavljenem štiklcu Odklop našpičen proti občestvu. Fantje se postavljajo vsaj s skladbo in besedilom v opozicijo navešenosti na tehniko, na pametne telefone, na latentno pasivnost, s katero človek ne zaupa svojemu vedenju, če to ne preveri prej pri stricu Googlu. Dobro našpičeni kitari, masivni bobni in bas, prek katerega se v Tokacovem stilu predejo Lukove vokalne linije. Okusna produkcija, na kateri je svojo ekspertizo in občutek za ravnovesje zvoka nemudoma izkazal Denis Horvat, dolgoletni producent Hamo & Trubute2Love benda. Nasičeno ravnovesje tekoče ritmike in dobro zastavljene ostrine cilja na Val 202 ter na Karolijevo Popevko tedna, nalezljivi rif in dobro besedilo pa sta dosegla svoje in bi lahko ostalo pri tem, a fantje hočejo več.
Dober dan z bizarnim besedilom, ki bestiarij človeštva s čudnimi barvami, ustnim zadahom in medijskim poneumljanjem ločuje od tiste želje po osvoboditvi, po brezskrbnosti, po drugačnosti, ločenosti in lahkotnosti, ki jo premore le kritični posameznik s srcem in mislimi na pravem mestu. Zastajujoči poudarki kitare, bobna in basa malce ustavlja zagon za let med oblake, kar precej zadrži željo po samoizgorevanju, zatikajoča struktura pa je tu funkcijsko v službi narativa glasbe, ki vodi čustva in namensko programira, usmerja pozornost. Potnik zvenijo čisto, lucidno, odločno, a obenem premišljeno v vseh elementih igre, saj je sleherni hedonistični odmik k umazaniji, k temu, da se ruši skladnost linij, ustavljen.
Brez obraza v istem duhu podtalno plesno pripoveduje zgodbo o tem, da si želimo biti drugačni, a v stanju vsesplošne drugačnosti nas to dela podobne, klonirane, kopirane, multiplo pomnožene v stanju nesrečnosti, depresiji, brezciljnosti, ki pa jo na drugi strani kompenziramo z materialnim, se pa s tem izgubljamo, raztapljamo v topilu trendov svojo identiteto. S te strani slišan in čuten utrip skladbe gre kar lepo v uho, pa čeprav klišejev popa in korektnega rocka, ki se mu subtilno dodaja elemente dobro odigrane, a premalo organske ritmike, niso ravno to, kar sam iščem v glasbi. Stvari vseeno nekako funkcionirajo in bend s svojimi ne vedno posrečenimi besedili ne iritira do stopnje, ko bi jih želel ustaviti in dati iz predvajalnika. Samo ti s svojo navihano barvo, ki vleče z distorzijami na to, kar bi naredili z manj decibeli Big Foot Mama ali Dan D če bi preigravali svoj jam session na basu in osnovnem rifu kitare, z roko pa bi ob času eksplozije vlekli za ročno zavoro, da jih ne odnese predaleč. OK, biti nevaren v mejah normale? Dobro, korektno izzivalen in okusno skuštran pridem do res bolj obalno zvenečega komada Tuje roke, ki je dobra baladica, ki pa odseva duh uvodoma opisane Obale, če veste, kaj mislim.
Ignor je en močnejših singlov plošče, kjer se dinamika dobre doze hrupa lepo zliva s čistimi linijami, mehkozvočni niz tekoče polzečih besed, ki povedo veliko in obenem nič, saj je pomemben le zven besed, precej konfuzna lirika pa si zasluži podoben tretma, kot sem ga uporabil pri sicer kakovostni, a lirično prav tako pomanjkljivi Lusterdam, ki, iskreno, spada v isto jakostno skupino kot Potnik. Smo deležni nekega trenda, kjer se selektivno ustavlja organske nastavke žmohta? Retrospektiva s svojo terasno skoraj na osemdeseta obarvano strukturo obišče nekoč bleščeče terase s tem minimalizmom funka, sinkopami, a nekem jasnem popoidnem občutku ne morem izreči popolne zaupnice, saj me ta polirani fejk ne potegne v svoj center, kjer mi malce melanholije, mehkobe, tolažbe v ušesa natrese akustika balade Moj svet s svojo senzualno sanjavostjo, lepimi linijami in občutkom. Z elektronsko eklektiko mi Zamišljena pade spet v kontekst kot sicer produkcijsko lepo skovan medmet, a je to motnja, ki krši pravila prej začrtane linije benda, ki je sedaj namensko odštet v svoji organskosti, da lahko odprejo več registrov neke ne ravno usnju in umazaniji zapisani estetiki. Sklep z akustiko skladbe Tisti razda z zvenom čistega minimalizma spevne akustike in čistega Lukovega vokala daje za sklep zadnji topli objem, poljub, tolažbo, božajoči finale, ki bo pisan na kožo vsem sanjavim zaljubljencem, senzualnim dekletom, ki iščejo ranljive dečke, ki zmorejo potočiti solzo. Okusni dodatek orgel ter fino stopnjevana dinamika dokažejo, da Potnik vedo, kaj delajo, da so vešči svoje obrti.
In smo že pri sklepih, ki jih moram podati. Potnik kot zasedba funkcionirajo dobro, okusno, povezano, je pa res, da ne bi dodajal pridevnikov alternativnega, saj je PRV1 dejansko tako korektno narejen mainstream plošček, da bolj osrednjetočen, mainstreamovski ne bi mogel biti. Ni umazanije, žmohta, nevarnosti, preveč je kontrole in prečiščenih linij, kar ni nujno slabo, a le če to hočeš. Skladbe spolzijo lepo v ušesa, je pa s svojo formo preveč vidnih in slišnih galantnih, glajenih linij, ki zvočno sicer funkcionirajo, a v moji res raskavi alternativi in dušnemu substratu, morda res faustovski logiki bolj zapisani duši, ne porajajo želene reakcije. Do lepe in korektne plošče ostajam tako tudi po mnogoterih poslušanjih čudno indiferenten, jo ne sovražim, ne ljubim – je samo tu in ne naredi tisto, kar bi sam od plošče, ki bi jo podarjal občestvu, želel storiti. Morda sem napačna ciljna skupina, saj izdelek, bodimo iskreni, ni slab, mu pa manjkajo jajca, osebnost, morda malce več karakternosti, s katero bi pustil sled ter se zažrl v male možgane. Morda se še bo – po mnogoterih obratih na radijskih valovih, katerim je v vseh desetih dobro strojenih skladbah usojen, vsekakor pa si mnogo več obetam od naslednje plošče in nadaljnjih korakov benda, ki potencial in znanje premore, mora pa še izgraditi neko trdnejšo, obstojnejšo lastno identiteto.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter