Riverside: Repriza perfekcije s popolnimi nadgradnjami in dodatki

3. 3. 2020
Ljubljana / Kino Šiška

Letošnje leto bo naporno, a bo v znamenju dobre glasbe, fantastičnih dogodkov, super koncertov, ki bodo antipod vsem političnim pretresom, menjavam koalicij, vsem corona virusom, globalnemu segrevanju in podobnim naznanilom apokaliptičnega konca, ki si ga je človek odločil spisati sam. In na tem mestu se lahko začne pisati repriza nečesa lepega, nečesa popolnega, senzualnega, nečesa, v kar sem po lanskem marčevskem koncertu začel še globlje verjeti in to oznanjati. Le leto dni po uvodnem koncertu Wasteland turneje so se namreč poljski progresivni magi katarzičnega zvoka Riverside vnovič odločili ustaviti v Ljubljani. Dragi moji, to je nekaj, kar se ne zgodi na redni osnovi, kaže pa na to, da smo pri bendu, ki pooseblja popolnost, čiste emocije ter najvišje ideale dobrega muziciranja, več kot dobro zapisani.

Navkljub temu je bil pogled na precej prazno dvorano Kina Šiška vse prej kot spodbuden. V prvih vrstah pod odrom trume italijanskih fanov, ki so svoj odmerek odklopa po obsednem stanju zaradi Covida-19 prišli iskat v Slovenijo, za njimi precej redkejše vrste ešalona častilcev s te strani Alp. Precej slab obisk bi lahko botroval odpovedi koncerta ali selitvi v manjšo dvorano, kar bi okrnilo perfekcijo, katere smo bili vsem strahovom navkljub deležni tudi letos, skoraj leto kasneje. Tokrat brez predskupin, ogrevanja, brez pompa. Na polno in tako kot se profesionalno streže progresivno glasbo najvišjega sijaja.

Luči so se zatemnile malce okoli devete, iz zvočnikov so zadoneli zvoki intra s plošče Wasteland in skoraj identično kot pred letom dni se na dobro znane postavijo vsi člani soldateske. Za prosojne bobne tako kot lani sede Piotr Kozieradzki, ki mu z leve strani odra parira fantastični in sedaj polnopravni član zasedbe, kitarist Maciej Meller, z desne slavljenec večera, dobrovoljni klaviaturist simpatičnega nasmeha in še boljšega zvoka orgel, Michal Lapaj, kot zadnji pa svojo osrednjo pozicijo zasede mojster suspenza, basa in vokalov, gospod Mariusz Duda. Masivni zvok skladbe Acid Rain povzema atmosfero temačnosti, apokalipse in dobrega kontrastiranja luči in temačnosti. Brezhibna mešanica popolnega kitarskega zvoka, ki boža srce, krasne klaviature in ritem sekcija, ki ve, kako se stvarem streže, povrh vsemu pa ta sladka boleča otožnost lirike in glasu izjemnega Mariusza. Popolna igra z lučmi tudi tokrat krepi občutje, ko bend zaplava v prvi spontani ambientalni umik z odmevi floydov ter odjeki indijanskega ritma, vokalizacije, ki ji brez rezerv pritegne tudi publika. Le kje smo sedaj? Sigurno ne na svetu polnem tegob! V družbi dobrih prijateljev in isto mislečih ter čutečih se lahko že nemudoma porajajo dobre emocije, alternative pesimizmu, negativnostim in pasivnemu besu, ki pretresa ta naš shirani svet. In tu je prav popolno umeščen Vale Of Tears s svojim pompom, bolj energičnim tempom in malce več dobro odmerjene hreščeče igrivosti, s katero se vračamo tako radi v puščave dobre sladke samote, v kateri lahko prek zrnc peska v dlaneh odmerjamo trenutke svoje tubitnosti. In tu je kot spremljava spet vpeta popolna glasba, ki ji Poljaki dajo dodatno vrednost, ko se poigravajo z ritmom in zvokom na način, s katerim potrjujejo svoj primat enega največjih in najboljših prog bendov današnje dobe.

In Reality Dream je tu perfektni del mozaika, s katerim lahko sleherni takt benda kot celote dokazuje, da ni veličina v perfekciji posameznika, temveč v tem, da bend diha, čuti in tke kopreno glasbe kot enovit organizem, kar Riverside po smrti svojega ustanovnega člana Piotra Grudzinskega s sprejetjem Macieja Mellerja v korpus benda vnovič so! Ni več distance, Ljubljana pa je lahko slišala popolne zvoke še bolj čutno odigranih kitar, s katerimi se lahko Maciej postavi ob bok veličini in toplini Piotra, s senzualnostjo pa prinaša v svet proga tisto slovansko dušo, ki jo čutite pri Vlatku Stefanoskem, le da so Riverside svoj melos prikrojili nekemu drugemu filmu, kjer je čutiti spetost z modernim, obenem pa se v notranjosti slišnega vali masiv prvovrstne glasbe, ki je enostavno brezčasna v svoji harmoničnosti in naravnem toku. Lament kot popolna žalostinka podarja solze padlim junakom in soborcu, pri čemer ne izpadejo cmeravi ali patetični niti za en sam hip ne, nakar s klavirskimi zvoki preseneti Hyperactive z redko slišane plošče Anno Domini. Kakšen diskurz klaviatur in mastne kitare, dragi moji, nato pa te prekleto perfektne lirične metafore naših brezveznih življenj, ki so ves čas napeta, programirana. »It’s just another day of my life/ In the high res next gen wonderland / I curse the sun getting out of bed/ I hope my sell-by date didn’t expire yesterday« Fantastično in sveže tudi če se leto 2009 zdi tako daleč, mar ne? In prav nič manj ne preseneti nadaljevanje s skladbo z iste plošče – skladba Driven To Destruction, da se s perfektnim odklonom utirimo vnovič na smernice lani dobro slišanega kurza s popolno balado Concieving You. Kar sede, so premetanke in to, da na večer, s katerim bi pričakovali reprize, servira bend nekaj nepričakovanega. OK, na Second Life Syndrom se v kontekst tako naravno dodajajo asociacije na Floyde, ki pa z veščo zlato roko perfektnega kitarskega eklektika Macieja dobijo svoj lastni Riverside karakter. Če vas ne zaziblje in pahne v topli objem sreče, niste živi ali slabo slišite, bend pa tako lepo spne fragmente skladb v nove smiselne celote, si podaja dušni ekstrakt ter sokove, glas in dih s publiko. Left Out vnovič odpre grlo tokrat malce manj številčne publike, kar Duda med nagovorom poudari – da nas je morda res malo, a smo tu z namenom, da je ta večer še bolj poseben, saj butično sklepamo drugi del masivne svetovne turneje, ki bo počastila prelomni trenutek benda, kateri je namesto umika in pasivnosti za svoje počelo izbral imperativ preživetja, gibanja ter plesa na zvoke perfekcije.

Ena lepših skladb večera je tudi najbolj boleča balada, ko bend odvrže decibele ter poseže po akustiki. »Listen now / The wind is dying down / I can no longer hear / Their wailing and their cries / The shooting stopped a while ago / Not sure who has survived / They used to be friends / And now they simply wiped each other out / The others took their place / Got a second chance / To get through the night / Tell me now / What is right, what is wrong / Where’s the line between fear / And total callousness / My heart’s beating too fast, I’m trying to catch / Echoes of morality / Maybe there’s a chance to expiate my sins / Turn around and start again / There’s nowhere to escape / But I have the key / I know the road / So I will take you there / Look after you / And save us both« na Guardian Angel lepo poje Mariusz, sam pa se ganjen vprašam, kako je lahko prav človek tisto bitje, ki je zmožno takšnih grozot kot so vojne, apokaliptični scenariji nam gredo prav dobro od rok, obenem pa je tudi prav človek tisti, ki je sposoben tako emocionalno polne glasbe, poetične lirike in spoznanja, da smo zabredli … OK, spet bi skoraj spolzel proč, a se z bolj močnim gravitacijskim podtonom skladbe Lost (Why Should I Be Frightened By The Hat?) v kontekst vrne malce več optimizma vsaj v zvoku če ne v liriki. Kako lepo je stati z nogami trdno v prvih vrstah, pripreti oči ter spolzeti iz svoje lupine fizičnega vsaj za hip nad vse ter si pustiti biti vesel, vznesen, v dobri družbi dobrih ljudi in dobre glasbe!

Egoist Hedonist s spuščenim delom in podaljšanim koncem prinese skoraj plesne ritme, da se spustimo na puščavne sipine Wastelanda z akustiko, skoraj kavbojsko melodiko, po The Depths Of Sellf-Delusion s konceptom tujca, tujskosti na tem svetu poje verze, kot bi jih rad spisal sam. Nekaj podobnega dometu Stevena Wilsona se plazi po duhu in mislih Mariusza Dude, ne da bi posnemal ali kradel. In nato moj moment zena, sreče, odprtega srca ter taljenja v trenutku! Panic Room je komad pisan z veliko začetnico, kjer je sleherni udarec bobnov podoben udarcu srca, sleherni ton kot topla odeva pred hladom bedne stvarnosti, Riverside pa so moje zatočišče. »Sweet shelter of mine / I’m freezing without / Sweet shelter of mine / I’m dying without!« da smo z River Down Below z akustiko dali prosto pot slovesu do naslednjič, a po intenzivni želji po še nas Riverside vnovič ganejo iskreno tokrat z izvrstno verzijo od Floydov sposojene Wish You Were Here, ki jo posvetijo Piotru družno s publiko, ki je peti član benda, za finale pa je tu še Day After, ki nas sooči s tem, da smo danes tu, jutri nas morda več ne bo, zato je potrebno priznati zmote, se pokesati za slabo in odpuščati tistim, ki se res kesajo, predvsem pa je potrebno živeti z zavestjo, da šteje tudi dan zatem.

In, dragi moji, po popolnem emocionalnem koncertu takega kova ni dvoma, da bodo vsi dnevi, kolikor so mi dani življenju na tem svetu, posvečeni iskanju globljih resnic, odgovorov na relevantna vprašanja, osebni izpolnitvi ter gonji za modrostjo, ki edina šteje, saj živeti površno in plitvo ne pomeni življenja. Pri tem so Riverside vsaj zame snovalci popolnega soundtracka, popolni opomnik, popoln bend v vseh ozirih. Na tem mestu pa res iskreno upam, da po tako skopem obisku očitno vsega preveč site in zavoljo tega objestno izbirčne raje naslednjič še pridejo k nam ter da bo naslednjič pod odrom več ljudi, za katere vem, da ste prisotni in dovolj inteligentni ter emocionalno polni, da boste dojeli, kaj prinaša spev slehernega komada. Nočem prati glavo in indoktrinirati, a ko poslušam puhle debate o tem, kaj je in kaj ni kakovostna glasba in kaj je in kaj ni dober koncert, nato pa vidim to ignoranco ter namenski prezir do dobrih koncertov ter dobrih artistov, ki si zaslužijo podporo, me srce boli. Morda je vsega preveč in imamo polne riti, morda smo postali izbirčni do stopnje, ko ne ločimo zrnje od plevela, zato pa vsaj zase vem, da je naslednji obisk Riverside koncerta ne samo nuja temveč nekaj takega, brez česar bo moj dušni mir oskrunjen, moje srce in moje misli bolj nemirne. Zato iskreno upam – do naslednjič!