Ne zgodi se vsak dan, da dobiš priložnost poglobiti se v bistvo pravih in iskrenih vzrokov tega, kar ustvarja in kreira glasbo z dodano vrednostjo, še manj pa, da lahko komuniciraš s tistimi duše polnimi ljudmi, ki dajejo vse tiste prave razloge, s katerimi slediš tisti glasbi, ki dela ta svet lepši in to življenje lažje za živeti. Ne, ne pravim, da nova glasba ne premore tega naboja in magije, ki jo je stara glasba nedvomno imela in tudi ne trdim, da je redkost danes srečati umetnike z duše polnimi sporočili, a so, iskreno, le redki taki, ki pretresejo moje fundamente, spodnašajo moje temelje. Večina teh se lahko žigosa z oznako progresive, karkoli ta oznaka pomeni in v zadnjem času je v prav evropska stran oceana tista, ki mi prinaša več ugodja in zadovoljitve. Eno teh imen je Lesoir – nizozemski bend, ki mi je bil, iskreno, popolna neznanka še par let nazaj. No, do zadnjega koncerta v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer so si delili oder z izvrstnimi Poljaki Riverside, verjetno in v to sem prepričan najboljšim izvoznim produktom prog scene iz te države. Od tedaj se je spremenilo mnogo in, ker nisem nikoli (ali redko) zadovoljen s površno vednostjo ter prvimi vtisi, ki pogosto zavajajo, sem bil iskreno željen priti do spoznanja ter osvetliti si pot do filozofije in glasbenega bistva mastrihtskih prog duš zasedbe Lesoir. Zasedba je prestopila prag desetih let, v tem času postregla s kopico emocionalno nabitih plošč z različnim, a obenem podobnim eteričnim karakterjem, zadnja v nizu, album Mosaic pa so izdali letos v času COVID krize. Album o prelomu, o spremembah v teksturah sveta, v katerem živimo – vsaj tako ga čutim ob poslušanju sam … COVID-19 je zasejal kopico sprememb, premen v obličje sveta in mnogo tega se je v zadnjih mesecih nepreklicno spremenilo, tako sem bil željan izvedeti, kako je to vplivalo na življenje in delo zasedbe, ki se mi zdi bolj dojemljiva na vibracije sveta. Morda tudi zato, ker odražajo ženstveno plat povezave z matrico sveta. Ne, nisem seksističen in ne trdim, da moški ne morejo čutiti niti ter strun realnosti na podoben način, a so ta občutja, bodimo iskreni, drugačna. Lesoir predstavlja navezo petih ljudi, med katerimi je mesto glavnega pisca ter glasu zaupana nežni in inteligentni Maartje Meesen, ki je bila pripravljena sesti za računalnik ter odgovoriti na kopico fragmentiranih ter večplastnih vprašanj, ki sem jih zlil na ekran ter jim jih poslal. To, kar berete, je neposreden prevod, brez filtrov, samocenzure ali nepotrebnih kozmetičnih popravkov.
Naj začnem kar z opazko, da je v zadnjih nekaj letih prav Evropa tista, ki vodi v progresivnih vodah ustvarjanja in jasne evolucije žanra, ki staplja lepoto zvočnih struktur z zgodbami iz ozadja, prav Lesoir pa ste dokazali, da sodite v prvo ligo tudi s tem, da ste delili oder s poljskimi veljaki Riverside. To je bil tudi prvi stik, ki sem ga imel z vašo glasbo in od tedaj se je mnogo stvari impresivno razvilo …
Maartje Meesen: Sandi, lep pozdrav in najprej bi se iskreno zahvalila, da nas umeščaš v prvo ligo razvijajoče se progresivne scene, prav tako pa tudi za ugotovitve o nas ter željo, da nas spoznaš kot Lesoir. Smo zelo počaščeni, skromni in to nam iskreno veliko pomeni.
Kaj Lesoir loči in deli od ostale progresivne scene in kako bi opisali bend kot tak – z ozirom na glasbeni stil, tekstovni narativ in imaginarij? Katera je tista dodatna vrednost, ki jo prinašate na sceno in kateri so vplivi, po katerih se kot zasedba radi zgledujete?
Maartje: Lesoir smo zasedba, ki ustvarja glasbo »tako kot pride« in s tem se pustimo oblikovati stvarem ter dogodkom, ki se dogajajo v našem življenju. Posledica tega so kreacije, ki se morda lahko umeščajo v polje progresivne scene ali pa art rocka – kot je komu ljubše in nekateri nas tako raje vstavljajo v to morda še bolj specifično nišo. Sama menim, da nam te žanrske opredelitve pristojijo najbolje, a, če sem iskrena, prav lahko se zgodi, da ustvarimo glasbo, ki bo pasala v kak drug žanr. Kar bi poudarila, je to, da o žanrskih etiketah nismo razmišljali kot o tistem, kar bi nas moralo kakorkoli omejevati. To se je zgodilo spontano med pisanjem glasbe in tedaj smo po lastni nuji in želji gravitirali k progresivnosti. Našo glasbo bi opisala kot zelo filmsko in dinamično. Radi ustvarjamo določena vzdušja in poskušamo v te popeljati tudi naše poslušalce. Prav tako verjamemo, da smemo kot zasedba pisati o stvareh, ki so nam blizu, nas zanimajo, smo poklicani dati svoje sodbe o svetu ter se dotakniti tistega, kar je za nas relevantno in nujno. Nikoli ne pišemo ljubezenskih skladb, čeprav kdaj pa kdaj pišemo o ljubezni in odnosih. To dvoje je namreč zelo različno. Mi pišemo zgodbe z željo, da razvnamejo domišljijo ali pač zato, da lahko podajo ljudje nanje lastne interpretacije. Kar zadeva naše vplive pa so ti med drugim Steven Wilson, A Perfect Circle, Pink Floyd, Jeff Becj ter celo pevci ter pisci, kot je Ray Lamontagne. Radi se primerjamo s Porcupine Tree ter Dear Hunter, glasbeno tudi z zasedbo Anathema, tekstovno pa bolj z Alanis Morissette ter z Dave Matthews Bandom. Vsi vplivi, kot vidite, so zelo različni.
Zgodba zasedbe Lesoir sega v leto 2010, od tedaj pa ste nanizali pet senzualnih in glasbeno različnih albumov. Kako ste se formirali kot zasedba in kaj je bil tisti moment, ki vas je pripeljal skupaj? Kako je Lesoir postal bend kot celota?
Maartje: Lesoir je kot zasedba z drugim imenom obstajal že leta 2009. Leta 2009 smo odšli v Jet Studios v Bruslju, da bi posneli album, nakar smo sklenili, da obrnemo nov list ter začnemo vse znova. Takrat smo spremenili ime zasedbe, v zasedbi pa so bili vsi člani zasedbe, razen mene in Inga, drugi. Sama sem tekstopiska, vokalistka, igram pa tudi piano in flavto, Ingo Dassen pa je kompozitor in kitarist zasedbe. Ko so minevala leta, smo želeli formirati zasedbo okoli naju z glasbeniki, ki bi nama bili blizu, tako sva k sodelovanju povabila ljudi, ki sva jih že poznala ter sva z njimi rada delala na drugih projektih. Pomembno je, da stvari ustrezajo, saj ko greš na turnejo z nekom, ti mora ta ustrezati. Tako je bilo z nama z Ingom, s katerim sva se podala na življenje spreminjajoče dogodivščine in imava rada zabavne, ob dobrem pivu in eksotični hrani. (nasmeh) To so stvari, ki so morda enako pomembne kot to, da si delimo isto ljubezen do glasbe. Nove člane sva našla na različnih stopnjah obstoja zasedbe, nekateri so prišli, drugi odšli (ter se tudi vnovič vrnili). Sedaj, sem prepričana, imamo sanjsko zasedbo, naš “dream team”z Eleën Bartholomeus (kitara, vocal, sint in tolkala), ki je bila Ingova stara znanka iz srednje šole, z menoj pa je študirala na konervatoriju. Nato sta tu še Bob van Heumen (bobni, vocal, tolkala) in Ingo Jetten (bas, kitaram vocal, pedal steel kitara), ki sta najina prijatelja iz otroških let, z Ingom pa sva sodelovala na številnih glasbenih projektih že leta nazaj. Vsi sedanji člani niso stopili na krov zasedbe v istem hipu. Morali smo se enostavno “najti” v vseh the letih, kolikor Lesoir obstaja kot krovna entiteta.
Se opravičujem za zvedavost, a me Lesoir spominja na ime časopisa z enakim imenom (Le Soir ali Večer) … Kakšna je zgodba, filozofija, sporočilo samega imena? Je tu v ospredju tako kot pri omenjenem časopisu politična nota ali prinašate svetu neko drugo sporočilo? Če že, kakšno je to?
Maartje: Lesoir je dejansko res izpeljanka francoske besede le soir, ki pomeni večer, a ni povezano s časopisom. Ko smo leta 2009 v Bruslju snemali naš prvenec smo se podali v noč, da bi užili nočni utrip mesta. Skrivnostni neznanci so hodili po z lučjo obsijanih pločnikih in ulicah, kar nas je pritegnilo in spomnilo na nas same ter na glasbo, ki smo jo želeli ujeti v studio tedaj. To je bila popolna beseda za to, da smo ujeli atmosfero tistega hipa in, ker smo se nahajali v francosko govorečem delu Bruslja, se nam je ime Lesoir zdelo primerno ter pravšnje. Ta hip Lesoir kot beseda sama po sebi ne pomeni nič, za nas pa pomeni ter nosi smisel in sedaj veste, kakšen je pomen iz ozadja.
Kot vidim je peterica razvila intenzivno ter avtentično kemijo med vami, iz tega pa se porajajo očitne stvari – pet albumov s subtilno motiviko, glasbo, hipnotičnimi plastmi zvoka in besed … Le tri leta ste potrebovali, da ste po izvrstni plošči Lattitude porodili novo glasbo. Mosaic je tu, povili pa ste ga v nesrečnem letu 2020, ko je prišlo vse do točke preloma in prav slednje lahko tolmačim z imenom albuma. Kakšen je narativ albuma, njegova rdeča nit? Kakšna je zgodba, ki jo podajate svetu in ljudem? Kaj loči Mosaic od preteklih stvaritev in kakšne bi bile ustrezne primerjave, paralele s preteklimi albumi? Kako je potekalo delo in kdaj, kako in kje ste snemali ploščo?
Maartje: Glavna tema, ki izstopa, se najde v naslovni skladbi albuma, v pesmi Mosaic. Naša življenja so sestavljena iz različnih elementov ter sestavnih delov: ljudi, ljubljenčkov, dela, doma … Sleherni med njimi imajo lastno barvo, obliko in se razlikujejo po velikosti in pomenu. Od nas je odvisno, da prelevimo življenja v umetnine tako, da uporabimo vse te dele, kosce, elemente, da sestavimo popolno skupno sliko vsega, kar naše življenje predstavlja. Karakter in stil nastopita najprej, prav tako odloča to, kar čutimo kot lepo in pomembno. So vase odločitve naključne ali jih radi mešate? In prav tako – ali radi urejate dele v lepe in razpoznavne podobe? Jih razvrščate po barvi, obliki ali po čem tretjem? Odgovor morda ni najprej jasen in očiten, a če se zazrete nazaj, ste prav vi tisti, ki se odloča o delih, njihovih barvah, velikostih in oblikah. Če postanemo in pomislimo, lahko razberemo vse te dele v naših življenjih. Na določeni točki naše poti lahko spoznamo, da smo prav sami odgovorni za sestavljanje teh podob. Ko čas teče dalje, postajamo vse boljši in bolj vešči razpoznavanja tega, kaj moramo storiti. Postopoma se naučimo trikov trgovanja, a tudi pravil igre: kar je bilo, je bilo, ne moremo začeti iz nič, tako da vedno delamo stvari prav od tam, kjer smo postali in gradimo na teh naših temeljih, kar počnemo tudi vnaprej, proces pa se vedno nadgrajuje in evolvira. Kar zadeva album Mosaic, je različen od preteklih albumov v tem, da je lažji za poslušanje, saj je bolj utemeljen na grooveu v sleherni glasbi in melodije so bile pomembnejše kot prej. Album je tudi lažji in manj lirično jezen. Vse teme so nam bližje in tu je manj obžalovanja nad svetom, kot to daje denimo Lattitude. Kompozicije so nastale neposredno po 5-tedenski turneji, na Kateri smo obredli Evropo z Riverside v marcu in aprilu 2019, ko smo po obdobju neodločnosti, katero smer želimo ubrati, našli novo energijo in inspiracijo za delo in pisanje novih materialov. To, kar slišiš kot pozitivo iz ozadja na Mosaicu ter tudi odločitev za več groova in melodičnosti je to, na kar so nas navzeli Riverside. Prav tako pušča plošča več prostora za inštrumentalne dele, bolj varčni pa smo bili tudi z vokali. Mosaic smo posneli v 10-dnevni seansi v nam dragem Airfield Studiu v St. Merryn v Angliji z nam dragim producentom Johnom Cornfieldom ter v prvo tudi z vokalnim producentom Paulom Reevom.
Prav producenti, menim, imajo glavno vlogo pri tem, kako bo zvenel končni produkt. Kako to, da ste se odločili za Johna Cornfielda ter mu zaupali produkcijski stolček in kako je bilo delati z njim? Kakšna so bila pričakovanja, če jih primerjate s končnim rezultatoom? (tu ne morem mimo opazke, da je ime zasedbe Muse skupni imenovalec tudi pri izbiri Paula Reevea, seveda pa Lesoir po karakterju in zvoku odstopa od zvena britanskih jezdecev zvočnih valov?)
Maartje: Johna smo spoznali neposredno pred ploščo Transience (2013), med našo samostojno turnejo po Veliki Britaniji. Tedaj smo nastopili v stari pivnici v St. Austellu in John je bil tam naš tonski mojster tega večera. Nato smo se nekajkrat vnovič srečali tako v Angliji kot doma na Nizozemskem. John nas je prepričal, da smo začeli pisati drugo ploščo, tedaj je svoje znanje na tem že pokazal, od tedaj pa delamo z njim vse do danes, saj imamo radi njegov stil ter popolnoma soglašamo z njegovo metodo dela. John je producent, ki ceni emocije bolj kot perfekcionizem. V gonji za najboljšim posnetkom živega občutka je bila tista, za katero smo se dolgo časa gnali v studio, kot vemo, pa je John človek, ki pozna skrivnosti te magije. On ustvarja odprtost na posnetkih, jim daje potrebno mesto, potreben prostor, kjer je pa potrebno, da jajca skladbi, doda potrebno težo. Najpomembnejše je, da nosi posnetek občutek živega, kar se uvodoma zgodil tako, da igramo bobne, bas in kitaro skupaj v živo, to pa ohranja tudi nečistoče v posnetem, kar je nemogoče odvzeti iz končnega posnetka. Ta koncertni občutek lahko slišite na vseh zadnjih štirih ploščah, a imamo sedaj znanje, da dosegamo stopnjo najvišje harmonije ter ravnovesja, obenem pa danes znamo ohraniti sloje, loviti emocije, postaviti vokale v kontekst instrumentov in najboljše žive energije prenesti s strastjo na studijske izdelke, kar nekoč morda nismo znali najbolje.
Album sestavlja devet izjemnih prog brilijantov. Obstaja tu vezno jedro, nit, ki daje končnemu izdelku krovno zgodbo?
Maartje: Kot sem že napisala, skupna tema je razvidna v naslovni skladbi albuma. Vse skladbe lahko vidimo kot “koščke” trenutnega življenja, ki se odvijajo ta hip in vežejo album v skupno celoto v formi devetih zgodb. Obenem so lahko to samostojne skladbe in Mosaic kot tak dejansko ni konceptualna plošča, vsaj ne po liričnem smislu. To je drugačno od tega, kar smo storili na Latitude, ko so vse skladbe bazirale na dogodkih v svetu, na Brexitu, begunski krizi in terorističnih napadih v Bataclanu in Parizu.
Pripoved o razstavljeni, razsuti umetnosti, koščkih, ki jih moramo sestaviti, lahko primerjamo s svetom, v katerem živimo. Slednji je na robu kolapsa zavoljo medicinske in ekonomske, ki jo je sprožil COVID-19, posledice pa jih družba in svet, ki je bil nezdrav že pred tem, evidentno kažejo. Prepričan sem, da so potrebni pogum ter močna volja, predvsem pa drznost, da se stori korak in izda ploščo v teh nesigurnih časih, obenem pa je potrebno nadaljevati z delom kolikor toliko nemoteno. To ste storili in na založbi GlassVille Records maja izdali album, sedaj pa bi bila potrebna promocija, kar bo še težje in zahtevnejše kot je bilo poprej. Kako se soočate s situacijo in kakšne so alternative za bende, kot je Lesoir? Kakšni so nadaljnji koraki, ki jih nameravate narediti in kakšni so načrti za prihajajoče mesece? Kako zrete na dano situacijo in kakšne so solucije za artiste vašega kova? (Ena the jee tudi streaming, ki ga planirate za konec junija … )
Maartje: Res je, sklenili smo poroditi album Mosaic ter ga podariti svetu v res nesigurnih časih. Kolesje smo zagnali tik pred prihodom korone, nakar ni bilo enostavno poti nazaj. Album je že bil v tisku in pogodbe za mednarodno promocijo so bile podpisane. Bookiranih je bilo sedemnajst mednarodnih koncertov, kar je največ, kolikor smo po izidu imeli ponujenega kadarkoli v naši karieri. In nato je sledilo razočaranje s plazom odpovedi. A naše promocijske kampanje so bile že v pogonu, uspešne, album pa je bil sprejet zelo toplo tako pri fanih kot medijih. Recenzije so osupljive, digitalne in prodaje fizičnih izvodov pa tečejo zelo dobro. Seveda smo upali na več koncertov ob vsem tem pozitivnem vzdušju, a se ne smemo pritoževati. Skupine in glasbeniki po vsem svetu se nahajajo v istem položaju, vsi pa menimo, da smo se od dane situacije od korone nekaj naučili ter napredovali. Prepričani smo, da ne bi bili deležni mednarodne pozornosti, ki smo jo deležni sedaj, če ne bi zgrmeli v to krizo. V običajni situaciji bi vse digitalne stopnje na (socialnih) medijih pripadale največjim mednarodnim zasedbam, sedaj pa so vsi veliki prestavili datume izidov, s čimer je več prostora za vidnost in promocijo prepuščenega manjšim zasedbam ali lokalnim bendam iz specifičnih žanrskih bendov, kot smo Lesoir. Res upam, da bomo lahko izvedli koncerte, ki smo jih planirali za mesec November, saj si res želimo nastopati v živo pred publiko, se srečevati z oboževalci. Pogrešamo fizični stik z občinstvom in občutek poti ter odrov, turneje. Nameravamo izvesti manjši koncert 4. Julija v de Pull v Udenu na Nizozemskem ter iščemo načine, da bomo lahko skupaj z oboževalci. Tako na primer planiramo posneti par dodatnih inštrumentalnih skladb ter jih nameravamo izdati v obliki majhnega EP-ja, prav tako pa nameravamo izdati knjigo tekstov, besedil, pesmarico. Morda je ta hip pravšnji za to!
Za sklep bi želel dati priložnost, da podelite svoje misli in sporočilo z našimi bralci – kakšno je vase sporočilo za bralce našega portala?
Maartje: Rada bi pozvala vse bralce RockOnNeta, da v teh norih časih pazite en na drugega. Vsak dan nas pozivajo, da pazimo na socialno, na fizično distance, a to, kar moramo storiti bolj kot kadarkoli, je da si stopimo bližje en do drugega. Da premostimo krizo kot je ta, v kateri se nahajamo sedaj, je to edino zdravilo, edini lek, to pa je, da živimo in ljubimo skupaj, da delamo in gradimo družno. Delite bolečino in smeh, ne bit besni in kazati s prsti na to, kdo je kriv. Preiščite lastno srce ter se poglobite kdaj pa kdaj vase. In predvsem delite in uživajte v glasbi. Slednja ima zdravilno moč, kot ima name in na vse. Če želimo živeti skupaj, moramo te izzive prestati skupaj.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter