(Akord Records, 2020)
V času, kjer ugašajo preštevilne sanje, na obronkih sveta, ki je upihnil preštevilne luči upanja je glasba tista, ki ohranja fokus na lepem ter vrednem upanja ter vere. V teh težkih trenutkih je s svojimi takti nežnega ubiranja strun kitare ter s poetiko, ki polzi žametno mehko z glasom v svet po dolgih letih čakanja in snovanja svoj drugi celovečerni album poslal Boštjan Gartner. Kantavtor, poet, glasbenik, ki daje v prvi plan senzualnost in vsebino, ne le golo formo, se je hranil z isto mano, z isto esenco kot Townes van Zandt, Leonard Cohen, nam bližje pa je verjetno spomin na specifični glas in z emocijami prežet zven kitare Tomaža Pengova, ki je morda Boštjanu Gartnerju tako po zvoku kot občutku za melodiko najbližji. Vseeno, morda sem premlad, da bi pomnil začetke veterana, ki je svojo glasbeno pot začel že pred štirimi decenijami, a za dobre stvari ni nikoli prepozno odpreti dušo, ušesa in duhovne oči.
Čas brez iluzij je plošča s tako pomenljivim in brezčasnim naslovom, verjamem pa, da je v dveh desetletij pripravljanja in postopnega snemanja, med katerim se je projektu kot pravi sopotnik pri muziciranju pridružil klaviaturist legendarne zasedbe Buldožer Borut Činč. Dvojec diha isti zrak in, da, prav potrebno je bilo počakati dobrih 25 let, da se je po Reki zgodil kritični trenutek, prelom, na katerem se je v svet poslalo novih enajst avtorskih skladb ter spihalo z verzi debelo plast prahu pozabe z imena Boštjana Gartnerja, ki je nedvomno avtor, pevec, rapsod, ki čuti, kdaj nastopa pravi čas za napeve, za verze minljivosti, življenja, grenko – sladkih spoznanj ter modrosti. Zrel, sočen in poln splet estetskega se začne z odločnim ubiranjem strun ter starikavim, a všečnim komadom Kam vodi ta cesta. Tak pengovovski pridih filozofskega samoizpraševanja polni vrstice lirike, ki sprašuje o tem, kam nas vodi življenje, med katerim postopoma opuščamo sanje. Morda je res bolje biti v množici ljudi ter se stopiti s povprečjem, a Boštjan Gartner pristaja na svojo pot, ki je morda trša, manj sanjava in idilična, a je njegova sama. Krasna igra zvena polne kitare in ta lepi, topli, žametni glas, ki boža in nevsiljivo lepo sprašuje vsakega izmed nas, poleg tega pa se v zvočni kontekst tako subtilno naravno in mehko vpleta v celoto zvok Činčevih orgel. Več bi bilo odvečno. In nato nadaljevanje z enakim narativom skladbe Na poti na tuje, ki pripoveduje pripoved o poti, o odhajanju, minevanju, o tem, da šteje le trenutek. Morda cilj nima take teže, saj šteje le hoja, pot sama, ki je življenje v vsej svoji nepredvidljivosti, lepoti, preobratih. Tih brezčasen dan z van Zandtovim pridihom doda plast optimizma, ki pa ni naiven. Motivi čiste narave, drevesnih krošenj, vršacev ter sonca so lahko dojeti dobesedno, je pa pod tem umikom od stresa vsakdana moč razbrati konture tiste življenjske filozofije, ki zatrjuje, da nosimo seme svoje sreče in dobrega vedno s seboj v srcu, a na tiste male bisere, najpomembnejše zaklade bivanja v vsej otopelosti, naglici in odtujitvi od bivanja v imaginarni svet digitalnega prepogosto pozabljamo. In tu nas na nek analogni način s sugestivnimi verzi na neko drugo, nam bližjo pot namensko vodi plošča, ki se razodeva v plasteh z minimalijami.
Dež je pomiritveni dejavnik, akt suspenza, ki v maniri sedemdesetih polni srce s spokojem ter toplino, spira z nas vso umazanijo grdote mondenega odtujevanja ter brezsmiselnega gnanja mimo naravnega v neko brezplodno prihodnost. Boštjan prisega na nek drugi čas, na neko drugo logiko ter na druge matrice in slednje, priznam, godijo tudi meni. To je svet Tišine, ki se odpoveduje praznim parolam ter lažnim idealom ter časti le trenutek sam, ki resonira ob zvoku strasti polne resonance kitare, ki ne potrebuje poleg odprtega glasu nadarjenega glasbenika čisto nič več. Kakovostna igra zvoka in kakovostne poetike se spletajo v enega močnejših, strastnejših momentov albuma, ki je prispel na tej točki šele do polovice, močna, ne glasna decibelna, a senzualna, čutna in čustvena igra pa se nadaljuje tudi nadalje. Bila sta jutro kot lepa ljubezenska balada izpoveduje speve o sanjah, čutenju, o strasti, ljubljenju, ujetih in v brezčasje ujetih spominih na preteklost. Privid dveh brezskrbnih zaljubljencev se slika v spletu orgel in kitare, nakar se ubira vnovič bolj rustikalna, bolj po Tomažu Pengovu navzeta metrika s skladbo Če živela bi drug čas. Smo, kar smo in imaginarne sanje o drugačnem, drugem, tujem, bi nas predrugačile, spremenile, oddaljile od našega pravega bistva, sugerira Boštjan. Nostalgične Stare slike dopuščajo minevanje, slovo od tistega, kar je bilo in česar več ni. Skoraj tako kot Smolarjeva Daleč je za naju pomlad, le da je Boštjan z minevanjem in jesenjo bolj sprijaznjen, zven njegovega napeva pa manj otožen ter fatalističen.
Bolj bluesovski podton zagode zagode fantastična skladba Dan brez senc, ki je sorodna doslej slišanemu, a saj ni bil namen izumljati novitete, temveč biti le iskren do sebe ter sveta v vsej njegovi drugačnosti, s katero postajamo lahko tujci samim sebi tudi sami. Zimski veter s svojimi kristalnimi čistimi toni, pravimi in krasnimi poudarki na šestih strunah ubira sklepne tone, s katerimi se v mesto bivanja prikrade postopno slovo, Boštjan pa v pripoved dodaja pastele hladu, odhajanja, končevanja. Kako lepo se vrtijo takti in kako sugestivno se poigravata kitara ter zvoki okusnih orgel, glavni akcent pa je podarjen lepemu zvenu toplega baritona izvrstnega pevca. Naslovna skladba albuma, pesem Čas brez iluzij dodaja zadnje kapljice spokoja, miru, verzi spoznanja, prebujenja. Glasba valovi, Boštjan pa razodeva čas in svet v konturah brez iluzij, prividov, brez imaginarnega, le da njegova zaljubljena duša čuti in vidi svet obsijan s soncem in žarki lepega ter ne v sivini, ne prežetega s strahom in tesnobo.
Tako, pa smo vnovič prispeli do končnega trenutka, do momenta sodb, končnih ocen, čeprav te dokončnosti sam ne maram ter se ji namensko odrekam. Dejstvo je, da Čas brez iluzij ne prinaša revolucije in nekih končnih resnic za celoten svet, prav tako ne tudi odrešitve. Res je tudi, da je v celoti slišanega veliko momentov, ki spomnijo na neke daljne, oddaljene čase in na nek drugi, manj izumetničeni svet. Da, zvok in podoba sta starikava, rustikalna. Da, produkcija je tu do neke mere predvidljiva, a je v vsem skupaj prav tu čar vsega. Boštjan Gartner je kantavtor v pravem pomenu besede in prav tu čutim njegov polni naboj, njegovo pravo prvinsko moč. Izvrstno kitarsko znanje, ta prvinski občutek za fuzijo z naravnim zvenom akustike lesa ter strun, obenem pa ta krasni glas, ki božajoče prepeva, mehko dotika srce in dušo z zvenom, še bolj pa z ljubeznijo izbranimi in prepojenimi, nabitimi besedami. Dodatna vrednost se skriva tudi v z občutkom izbrani aliansi, ki jo dopolnjuje izvrstni Činč. Brez sramu lahko rečem, da je Čas brez iluzij izdelek, ki ga lahko brez občutka manjvrednosti primerjamo s Pengovovimi Odpotovanji, s Pripovedmi ali Rimsko cesto, je pa res, da je, verjamem, v skrinjah dobro varovanega navdiha še več biserov, ki jih, upam, ne bomo rabili čakati toliko časa in morda odsevajo še bolj samonikli karakter in zven Boštjana Gartnerja, ki ne terja primerjav z drugimi in lahko ponudi premise lastne veličine. Z veseljem, torej, pričakujem nadaljevanje pripovedi.
Facebook
Twitter