(Dallas Records, 2021)
Primorci so imeli od nekdaj v sebi tisto nekaj, kar odlikuje in loči prave polnokrvne rockerje od pop štancarjev. Igrivost, iskrivost ter žmoht z dodatkom, ravno pravšnjim, porednosti? Morda, čeprav ne bi šel v podrobno analizo od primera do primera, ker le-ta nima smisla, vsekakor pa mora biti nekaj na tem, saj je nov izdelek Jureta Lesarja po le treh letih nakar sem prvič dobil v glodanje sicer obetavnega, a ne presežnega Zemljinega sina v predvajalniku zagodel drugi plošček, ki sprašuje Je kaj novega? Hm, po parih obratih poslušanega lahko rečem, da oblikovno raje kot kup novotarij zaradi novotarij samih raje okusen splet retro obarvanih blues rockerskih štikelcev z globino, patino in okusno začinjeno liriko, ki se v času najhujše krize osamljenosti, osamitve, zapiranja, asocialnosti poigrava z dobro znano tematiko dvojine, zaljubljenosti, strasti, obžalovanja, zapuščanja in odpuščanja, a pojdimo lepo po vrsti, velja?
Zavedam se, da se po debelem letu depresije, ko so mi v grlu zastajale besede primer in so prsti odločno bojkotirali ples po tipkovnici pravi razlogi za pisanje in ubeseditev občutkov lahko namenjeni le dobri glasbi, prav rad pa priznam, da je bil en izmed pozivov k povratku v stanje zagona dejansko osem skladb, ki bi se lahko podpisovale z imenom zasedbe Eskobars, so pa empirični dokaz temu, da človek z jasno idejo in vizijo lahko premika gore in spreminja svet. Na bolje ali vsaj dodaja slišan in čuten glas v sivini tihih in pokornih množic navidez brezčutnih robotov ali pokornih ovac. In slednje se lahko identificirajo same, ne bi šel v podrobnosti. Pa preidimo raje k plošči, ki je dala zagon. Začevši z uvodno skladbo Parfum, ki spomni na čase odprtih klubov, lokalov in koncertov ter mladih deklet v prvih vrstah, ki so kradle poglede. Krasni rock’n’roll groove ravno prav umazanih kitar, orgel ter bobnov, na katere se ravno prav brezbrižno, ravno prav neuglašeno in raskavo poliva bariton beatniškega poeta, ki govori o netenju strasti ter vonju dehtečega dekleta, »ki je dala ime poletju« če si sposodim Jureta. Okusno in poslušljivo, ravno prav neslovenceljsko, s pridihom bluesa, note Janeza Zmazka Žana, okusnih Sausages, še bolj note americane sedemdesetih, slide kitar, orglic in hammondov ter plesne note southern rocka na počasnem off beatu ter dodatek slide kitare (da, Zoran Čalić iz zasedbe Big Foot Mama zna in zmore, fantje in dekleta, narediti s parimi toni kocinjenje!). Končno nekaj stopnjevanega organskega muziciranja, ki ne gode na iste note kot radijski stihoklepi in milenijski abotneži, ki ne zmorejo stkati ali nočejo stkati nekaj efektivnega na tistih pravih treh podkrepljenih akordih, ki funkcionirajo, ter hočejo v dveh minutah iz sebe iztisniti vse, kar znajo, slednje pa je bolj generično in prazno. Ne, Jure ni tak!
Med in čajna je nadaljevanje dobrega obeda, kjer se skoraj tako kot pri Jožetu Pegamu v kontekst lepo dodajajo saksofonski toni Mateja Kužla. »Nedelja je dan za kavbojke,« morda ni najbolj seksi verz, a se v z občutkom igrani blues (ne, slednji ni tu zgolj zaradi forme same, temveč se dodaja v celoto kot sredstvo opisovanja). Kondenz na steklu, zasople srage potu, senzualno slačenje in pričakovanje strastnega ljubljenja, ki ga Jure ubesedi na pravi način. Ne vem, kako gresta k temu petelinjemu zajtrku še med in čajna (salama?), a je pripoved o polnokrvnem seksualnem stapljanju, eksploziji občutka sugestivna kot cinematična projekcija. Da, tudi pri nas znamo streči takim stvarem, ko pa se Jure v igri podkrepljuje s podtoni pravih ljudi, z bobni Davida Morgana in perkusijami Martina Janežiča –Bucota, Juretovega vokala in parih tonov akustike ter prehajanje iz stanja tihote v krešendo … Po Janezu dela tudi Jure to z občutkom, matervola, če veste, kaj mislim? Ne? Morda bo čas za odpraševanje starih plošč vaših postaranih fotrov ali starejših bratov?
Si kaj utrujena sprašuje po tem, če je glavna antagonistka utrujena od reševanja sveta, nevrotičnih šefov ali zdolgočasnega moža, obenem pa se kot tabletka sreče ponuja strast zaljubljanja in poigravanja s prepovedanimi sadovi. Jure je poreden in filantropski! Poleg tega pa fenomenalno glasbeno razigran ter poln resonantnih skladb, ki obetajo prevetritev na radijskih valovih. Dosti je bilo mehkocurnih osladnosti! Dosti je bilo previdnosti! Jure odpira registre in si dovoli iti do ločnic mišljenega, a redko tako lepo slovensko ubesedenega, obenem pa, priznam, je le redko tako sočno zvenela slovenska beseda ter bila obenem oplemenitena s tako dobrim produkcijskim zvokom, ki je tako asimptomatično naš, slovenski. Hja, morda zato, ker ni pripisljiv a priori naši pokorni in pridni, korektni slovenski nravi. Lesarjev ima v sebi nekaj več. Prihajam domov zveni tako kot brezčasni napev med Bobom Dylanom, Rollingi, ki jim nekje v ozadju pritegne E Street Band, Jure pa je sebi lasten in ravno enigmatičen, nedorečen. Kot trubadur, ki se po prekrokani in vroči noči vrača domov, da bi se prebujal in dramil v novo realnost, v novo jutro, skupaj s tisto ta pravo, ki je prava za vsa jutra in dni do večnosti. Morda je vmes slišati opravičljivi podton? No …
Moja moja z rockabilly iskrico koketira z nekim drugim časom in zvočnimi kulisami. Elvis, Eight Bomb groove ter ta lepi drajv, ki te ob Hammondih pelje iz stanja šestdesetih skoraj v filmske prizore Doorsov, a jure ni Jim. Jure je pri poetizaciji bolj zemeljski, ne eterični. Polteni verzi o osvoboditvi, o klicu po vdihu na polna pljuča, o pobegu, odhajanju, naivni nespetosti, neposedovanju – ti zvenijo nekako skladno z duhom svobode, ki pa ni stanje duha časa in prostora, v katerem živimo. Gre za iskreni krik po odhodu daleč proč od COVID normativov in zaprtosti v kletke z napačnimi ljudmi? Morda, a ta frustracija neti in ustvarja dobro glasbo, moram priznati. Senzualna naslovna skladba Je kaj novega je sanjava baladica, ki dodaja v kontekst malce več cukra, bosa nova ritma, izmuzljivih medenih prizorov, ki kot gost škrlatni dim polni pljuča ter vas zaziblje v stanje umirjenosti, topline … Žeja je bližje mojemu naravnemu stanju s temi krasnimi plastmi kitare, razslojenostjo, psihedelično nežnimi dotiki mehkobe. Krasen komad o prebolevanju, obžalovanju, subtilni predirnosti pogrešanja, ki se posluša kot okusni kavbojski soundtrack osamljenega jezdeca na valovih minevanja v žaru enega izmed zadnjih sončnih vzhodov, ko se glavni junak zgodbe zave minljivosti in neulovljivosti časa, predvsem pa tega, da smo sami krojači svoje sreče. »Jutri bom močnejši,« se zborovsko, kot v filmu Hair razpre v finale, s katerim si želimo vsi biti le v stiku sami s seboj, s svojim centrom sreče in uresničenosti, ne pa da smo zaprti na parih kvadratih. Dejansko, dragi moji, stremimo le k spremembi programa in ukinitvi nečloveških imperativov, ki nas žejajo po stanju normale, ki daje smisel in ga ne jemlje. In tu smo že skoraj pri koncu, spev lepote in dobrega pa sklepa korektna skladba senzualij, Malo po malo. Zven klavirskih tipk, minimalij, na katere se dodaja Jure, ki odpušča, daje poslednjo liturgično odvezo odnosom z napačnimi, ki odhajajo v preteklost ali pa kličejo k reševanju dneva nocoj in ne jutri, saj jutri ne obstaja. Morda malce patetike, a z namenom, verjamem.
Tako, pa smo prispeli do konca prvega spleta besed, misli in občutij po dolgem, predolgem času. Odprem si hladilnik, iz njega vzamem ravno prav hlajeno pivo in iskreno z občutkom hvaležnosti izpijem tisti najslajši prvi srk ter priznam, da se tako, kot sem se dobro počutil med poslušanjem te okusne, lahko bi rekel seksi (ali über sexy) plošče nisem počutil že dolgo časa ne – no, vsaj ne zavoljo tega, ker so jo spisali domorodni glasbeniki, saj je takih plošč, kjer ni mašil, malo. Tokrat, dragi moji, dejansko lahko odgovorim avtorju na uvodno vprašanje retorično poimenovanje plošče Je kaj novega z odgovorom »ne in hvala bogu, da ne«, saj sem se lahko zavoljo dobre glasbe iz nekega poznanega filma našel tudi sam, si dovolil samo resonirati na tistih pravih frekvencah ravno prav začinjenega rocka in bluesa s potenco in to je, priznajmo, včasih dovolj, da se nam ne zmeša od tišine, od molka, od zamorjenosti in statike, ki poraja stanje depresije. Včasih je potreben le žarek sonca in upanja, včasih je potrebno le malce preproste zabave in glasbe, ki ne stremi na prvo žogo le pasati na vse pogrošne komercialne radije, čeprav bo tam zavoljo kakovosti in nivoja, priznajmo, vsekakor prišla in prav je tako! Bravo Jure, še več takih darov v bodoče in ne izgubiti kompasa, ki tokrat v drugo kaže definitivno v pravo smer!
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter