(Moonlee Records, 2020)
Beograd. Usodno leto 2020. Stanje popolne stiske. Jeza. Nemoč. Bes. Decibeli. Prekleto, kako lahko najtemačnejša stanja duha in časa izvabijo iz nedrij psihe najostrejšo in najudarnejšo glasbo, kar so jo fant ter dve dekleti, ki slišijo na ime Repetitor ustvarili v zadnjih 15 letih, kolikor porajajo glasbene albume! Iščete glasbo, s katero bi lahko popolnoma poustvarili in ubesedili vakuum leta, ki nam je vzelo vse ter na obenem na obsceni način podarilo zavest, da smo lahko žrtve ali pa se samodejno odločamo za preživetje ter boj za obstanek? Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji je lahko krasno čtivo za vas! Od nekdaj sem bil prepričan, da je nova srbska scena s svojimi hrupnimi in iskrenimi izbruhi nezadovoljstva ter prodorne lirike bolj kreativna in bolj potentna od marsikatere scene, ki si dandanes samovoljno in trendovsko nadeva oznako alternative, obenem pa stremi po prodajnih parametrih in konformizmih. Repetitor so pri tem nedvomno upravičeno eminence koncertnih odrov, ki so nas doslej odnesli ter nam spodrezali noge s številnimi odrskimi vragolijami ter efektivno udarno kemijo Borisa Vlastelice, Ane Marije Cupin ter Milene Milutinović. Da, najbolje se gode, če si lačen, željen in hrepeniš po spremembah! Prav zato je osem novih skladb četrte dolgo pričakovane plošče, ki kombinira zvok DIY garaže, se poigrava z idejo novo konstituiranega balkanskega punk izraza ter noisa z noto poslušljivosti generalno to, kar ste od Repetitorjev pričakovali, sami pa so v svoji prvinski surovi biti dodali tisto nekaj več, kar je prekleto težko ali nemogoče hliniti ter poustvarjati.
Recept je enostaven, preprost, saj je za dobre stvari dovolj le troje: dobro razgreta in piskajoča nadistorzirana kitara, ki ji z mikrofonom parira prepoteni Boris, dodatek ravno prav razglašenih glasilk in do konca navitega basa Ane Marije Cupin ter brutalno posneti in z udarci zlorabljeni bobni Milene Milutinović, vmes pa naelektrena kemija treh ljudi, ki gredo na vse ali nič ter ne šparajo z ranami, s krvjo, poškodbami. Uvodna Džungla z nemirom, psihozo, zadetostjo od sedanjosti ter decibeli uničene mladosti, brezupa, sivine in brezizhodnosti situacije, ki postulira in spremlja scenografijo novoizvoljenega fašizma. Super ozadje za punkoidno brutalnost, za nevrotične rife, za krasni nemir, ki ne tolaži in ne vabi v sanjavi ples temveč v kaotičnost, revolt, prekipevanje in prehitro bitje srca! Brez kozmetike, kiča, puhlic!
Kroz vetar dodaja antipod s stonerskim, sanjavim ritmom, usodnimi vokali Ane Marije, ki je postpunkovsko vabljiva in nalezljiva, ko ponuja svoj sad masivnega basa ter ravno prav psihotičnimi vokali, ki ubesedujejo sanjavo meglico in klice prek sape vetra, ko se veliki Drugi hrani z njenimi plodovi, željami, sanjami ter ji nastavlja pasti. Morda gre za novodobno liturgijo odtujeni ljubezni, morda za okusni trip minimalizma krasne stopnjevane dinamike, ki govori o podobah iz tesnobnih sanj, ki so realnost … Vsekakor se v tem ravno prav načetem imaginariju porajajo v odmevih parih tonov stanje hipnotičnosti, vdanosti v usodo, fatalizem pa se pretvarja v stanje tihega besa, ki poraja revolucijo, neti kresove upora. Morda … Gorim je aluzija preteklosti, organske preproščine, ki ste jo pri Repetitorjih povzeli kot stanje normale. Spev o pomanjkanju, o načetosti, o urbanem propadu, ki ga Boris pripoveduje z disonantno kitaro, krasen in učinkovit paket ravno prav razglašene celote, ki je kompaktna, deluje in funkcionira kot tridelni gigant, ki mu ni mar za galantnost in nežne predigre. Pridih organskega upora in odpovedi sistema, ki spominja na čase prehoda iz osemdesetih v devetdeseta, se z grungersko distorzijo komada Kost i koža predaja gnusu nad stanjem sedanjosti. Življenje, ki to ni. Svet, ki ne daje tolažbe. Čas nesmislov in zloma sistema vrednot. V prvem planu pa človek, ki hira, umira, gnije, izginja ter se pretvarja v delce aparata, se pa vseeno temu odpoveduje in upira. Navdihnjeni in naelektreni z nabojem sedanjosti Repetitor furajo svoj oratorij hrupnega in otipljivega odpiranja tretjega očesa, čistijo čakre ter bljujejo v svet izvrstne disonančne rafale.
Sa izvora vrača v prvi plan žensko energijo, ki v ničemer ne brzda stanja nemira in prekrasnega kaosa. Antipesem o ljubezni, ki to ni, je sonična odiseja od hrupnega posilstva čutov do vnovič doomovsko navdihnjene katarzične zgostitve, iz katere prasketajo Borisovi nebrzdani kitarski rifi. Da, vse pregoreva in se pregreva zato, da bi lahko s komadom Roba s greškom malce zmanjšali naval krvi v glavo ter se predali stanju resigniranja, nalivanju čistega nesvetega dima v bong resnice ter si priznati, da je uničena, izgubljena in za vekomaj pokvarjena cela generacija, če ne več njih, zgolj zato, da so lahko samodržni oligarhi z ozkimi materialnimi potrebami vzeli vse, pokradli sanje ter nam vzeli vero v ideale. Stonerski film, a na način srbske garaže funkcionira katarzično in izvrstno. Sklep v dualnosti dveh skladb sklepa sta pika na i. Izolacionistična skladba Danima z umetnim beatom ter navidezno umiritvijo sprehodi poslušalca po praznini stanja apatije, zaprtosti med štirimi stenami zaukazanih urbanih zaporov. Ker smo »pasivni uporniki«. Ker je to »boj za obstanek«, ki mu pritegnejo še krasni otroški glasovi otroškega zbora, ki še bolj nakocini in poudari stanje popolnega narobe. Repeticija, enoličje, obrat v krogu. Fak! In potem konec s skladbo Noćima, ki se na podoben način a s kitaro v rokah odloča dark waveovsko dodati zadnji dotik brezupa in hladu noči kot zadnji udar brezzračja, s katerim so Repetitor celoto spletli v smiselno celoto.
Dragi moji, iščete nekaj genialnega in dobrega? Iščete razlog za bivanje in upor? Iščete odgovor na večno vprašanje smisla? Morda je prav v plošči beograjskih alternativnih magov Repetitorjev srž resnice in seme, iz katerega se lahko povije nekaj dobrega. Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji morda ne poustvarja vsega, česar smo se pri fantu in dekletih navzeli do sedaj. Morda ni veliko optimizma v verzih, a ne živimo v optimističnih časih. Morda je še veliko stvari, ki bi jih lahko plošča izpovedala, a jih zaradi prekratkosti formata ali namenskega odtegljaja prav principialno noče povedati, da si boste lahko kaj mislili in domislili sami. Saj veste – najboljše stvari se porajajo zaradi nuje, zaradi frustracije in lakote in če kaj, je leto popolne ohromelosti in globalne ujetosti prineslo nekaj dobrega, kar bo vredno, v to sem prepričan, proslaviti v prvih vrstah pod odri – ko nam bodo dovolili ter bodo to dopuščale barvne lestvice fašistoidnih vodij, ki si domišljajo, da so demokratični ali ko bomo lahko odmislili in ukrotili obsedno stanje virusa, ki je hujši od tega, pred katerim se skrivamo in neuspešno borimo že debelo leto.
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter