(Nika Records, 2021)
Težko definiram slovenski rock prostor, ne da bi bila kot osrednja nit mainstreama vanj vtkana raskava, žurerska, nagajiva, a korektna, poslušljiva nit ljubljanske zasedbe Big Foot Mama, ki bi ravno v času začetka COVID histerije morala dopolniti in praznovati polnih 30 let delovanja ter to ovekovečiti, kakopak, s spektaklom v Stožicah pred nabito polno dvorano. Zgodil se je virus, svet je trepetal pred apokalipso, pandemični lockdowni ter prvi, drugi, tretji val strahu in umrljivosti so si sledili v repetitivnih pljuskih in spirali svet, ki ni mogel biti več nikoli enak, kot je bil pred dvema letoma in malce več. Tega so se zavedali tudi možje kvinteta velikonoge mame, ki so hrepeneli po odru, dogajanju, obenem pa so se prilagodili razmeram in preživetveno pluli s tokom. Decembra lani tudi z nastopom na Izštekanih pri Juretu Longyki, ki je doslej slekel in v novo glasbeno podobo zvabil nemalokaterega slovenskega glasbenika ter pustil vsaj v živo zobati malce drugačne sadeže, kot so zrasli na prvobitnem grmu kreative.
Akustika vsekakor ni prvi akustični »unplugged« album na slovenskem, je pa res, da smo bili v zadnjem času deležni kar nekaj poskusov vračanja v dobo devetdesetih, ko so se po MTV formuli vrstili številni bolj ali manj legendarni in po pomembnosti ključni nastopi številnih legend. Od Alanis, Claptona, Younga, Pearl Jamov, Nirvane in Alice In Chainsov do Stevie Ray Vaughna in še česa navzete recepture so na slovenskem zvenele malce bolj zadržano, previdno, pri določenih pa le drzno, saj so številni kar dobro kohabitirali z akustiko že v svojem primarnem bistvu, je pa res, da BFM niso, vsaj v svojem bistvu ne, bend, ki bi donel akustično. In sledi vprašanje: mar zveni Akustika tako, kot bi nekdo preigraval štikelce legend z manj moči le v goli preobleki in ali je to, česar ste deležni, le striptease ali žur glasba, ki jo za vas producira bend tako, kot bi igrali ob tabornem ognju ali na obrežju Ljubljanice za frende? Malce bo treba počakati, ne razkrijem ‘koj vsega!
Akustika je splet trinajstih skladb, posnetih in ujetih tako, kot so to v studiu 1 1. decembra 2020 zaigrali svoje sentimentalne zimzelene na Izštekanih, predstavljajo pa celoten prerez tridesetletne kariere, a zaigrajo fantje komade tako, da jim dodajajo funkcionalno in vsebinsko dodatno noto, dodatno zgodbo, sebi lastno novo dimenzijo, ki ne kvari raskavega tona, ki ste se ga v zadnjih treh decenijah od njih navlekli. Že začetek je šokanten in prvinski. Mala nimfomanka je prav zlahka en najbolj preigranih in zguljenih komadov iz kataloga, a mu BFM na Akustiki dodajo ravno prav bluesovsko slide kitaro, ki ji strokovno dodaja sočno noto izjemni Zoran Čalić s svojimi potegi leve roke po vratu kitare. Okusno začinjena mešanica ravno prav odbobnanih subtilnih poudarkov Jožeta Habule, prav minimaliziranega in akcentiranega basa Alena Steržaja in akordov kitare Daniela Gregoriča so platno, na katerem se z novim elanom, novo močjo in izpostavljenostjo na malce nižjih obratih prav lepo definira raskavi vokal vidno dobrovoljnega Grega Skočirja. Medmet podaljšane Nimfomanke, ki v maniri Letečih potepuhov prepleza svoj prostor in preraste po naravni nuji v Črn tulipan je nekaj najbolj naravnega in okusnega. Poigravanje s percepcijo, na kateri v zvenu akustike drdra kompozicijski vlak pravih akordov, a si prav stežka že sedaj predstavljam, da bi bilo lahko slišano še kakorkoli drugače. Razrasli črni divji tulipan ohranja svojo naturo, svoj flow, a na akustiki ne zveni nič manj zapeljujoče in prepričljivo kot na distorzijah in decibelih, pa nočem zveneti patetično in osladno, a kar gre v uho, gre v uho.
Slab spomin gradi na manj dramatičnem preoblačenju originala, se pa v neki bolj naravno krhki maniri izpostavlja ter stopa v prvi plan z ravno prav zadržanimi kitarami, ki ne hrumijo, ne piskajo ter si ne smejo dovoliti zdrsa v stanje zasanjanosti, ki jo efekti kozmetično popravljajo. Tu sta ravno prav našpičeni akustiki sicer ranljivi, a kdor zna, zna, zato ne izpade v celoti ničesar premalo. Morda k temu pripomore tudi strokovni dotik Žareta Paka na mešalni mizi, a če bend ne bi prepričljivo brlel tudi na manjših obratih, ne bi bilo ničesar za polepšati. Senzualni Vrn se k men je predigra, prav samoumevni vstavek v celoto, bolj razigrani in razgibani, prav »uvojebni« Rola se pa se predstavi kot popolnoma drug komad, kot bi bil spisan na novo. Funkcionira. Pelje. Deluje in klika. Sanja se ti ne z baladnim podtonom, pravimi spaghetti vestern dodatki zveni prav seksi in delujoče tudi v otožnem molovskem zdrsu v bolj ranljive registre. Verjetno je to vsaj po mojem okusu en lepših komadov BFM kataloga, bend pa si dovoli na solo dodati ščepec distorzijske ostrine za priokus, kar ne kvari minimalizma dveh kitar in Gregovega vokala, ki bo na akustični turneji tu še bolj senzualen in v intimnem stiku s publiko. Zraven pa harmonični dodatki harmonia in nato sklepni moricconejevski finale, ko v ciljni iztek prijezdi bend kot celota. Seksi in nič kaj za dodajati ali odvzemati.
Nekaj je na njej zveni kot bi jo na svoji Bez struje brenkali Parni valjak in je pri tem morda malce preveč sladkana, a OK, morda gre za sentiment, ki so ga BFM morali dati čez svoje filtre, da se postavi basovski grund in kontrast s super odigrano skladbo Normalen, ki pelje in polzi čez pore kot najfinejši parfum, pot pa se ob ravno prav intenzivnih utripih srca zliva s pobožno željo in klicem množic, ki hlepimo po stari normali in ne novim zapovedim prestrašene in zadržane normale. Kul drajv, fantje. Kul dinamika. Kul. In nato test, ki je verjetno najbolj begal in prestrašil marsikoga. Garbage v novi preobleki zveni skoraj reggaejaško, zadimljeno, v začetku tipajoče, a na koncu prav normalno, naravno. Morda ne tako izzivalno in obsceno, a letu 2021 primerno in ravno prav zeleno ter polteno, čeprav tega komada nisem jemal kot skrajno resen komad nikoli. Zatem pa verjetno ena najboljših izvedb komada Led s severa, kjer v kontekst popolnoma naravno pristopi Siddhartovec Tomaž O. Rous s svojim klavirjem. Kombinacija minimalnih kitar, klavirja in Skočirjevega odprtega vokala, ki plava povrh kot odmev vsem tistim, ki smo željni ohladitve, pobega daleč proč od te bedne realnosti, ki izčrpava in prazni pljuča. Lepa kombinacija in po izvrstnih tolkalskih vstavkih Blaža Sotoška ter ravno prav definiranih in ravno prav nastavljenih vokalih spremljevalnega vokalista Žige Jana Kreseta daje velikonogi mami prave podtone, s katero lahko zapeljujejo tudi na minimalnih decibelih. Tudi sede, če tako zahteva red koncertnega okolja, matervola!
Užitek na replay s svojim povratkom v stanje nekje pri registru Letečih potepuhov, dodaja zadnje tone klasične BFM zabave. Morda bi sam malce manj utripajoče in repetitivno na kitici zastavil basovsko linijo, ki rahlo zastaja, a se pri Cureovski solaži in refrenu lepo zapelje v ravno prav tekoči senzualni zdrs proč od forme ter zasolira, bend pa dobi malce prostora za predah in odpiranje registrov, pa čeprav so ti namensko manj razprti. Nisem več s tabo je še en primer, ko se po prvih akordih ne prepozna skladbe, ki ste jo kot mulci verjetno večkrat kričali na ves glas, da bi si zmanjšali srčno bolečino mladostne razočaranosti. Kako zveni mladost na manj obratih? Prav tako, dragi moji. Sedaj zrelo, predelano, precej bolj ubrano in čuteče, a z dodatkom nečesa novega. Morda izkušenj ali občutka? Morda … in že smo pri sklepu. Pot do sonca, ki je optimističen, spet na slide kitarah, začetek in konec pa si skleneta roke. Okusni finale s ploski rok, bend pa si zaželi sonca, večnega dotika vetra prevetrenosti in svobode ter vam podari malce iluzije brezskrbnosti in lahkotnosti, ne da bi pri tem žrtvovali svojo naturo, svoj izraz, svoj duh, ki ga širijo ter delijo z množicami zadnjih trideset debelih let.
In kaj so leta? Zgolj številka, ki pove, koliko smo dali prek svojih registrov. Morda smo s tem postali boljši ljudje, morda bolj modri, morda si dopuščamo preizkušati več, kot nam je to dopuščal mlajši Jaz, seveda pa se pri tem dopušča morda precej bolj naraven pomik k drugosti, ki smo se je nekoč bali, se je otepali, ker ni »tako true«. Akustika je prav senzibilen odsev let in izkušenj, ki jih BFM dostojno nosijo na svojih plečih. Tu je občutek krhkosti, tu je pogum preseči lastno zarisane klišeje, ne da bi spreminjal svoje nature, tu so izkušnje, kjer manj ne pomeni nujno slabšega, obenem pa je tu tudi sla, ki je drugačna od sle mladca, ki bi rad svetu dokazal, da zmore in zna vse. Ta sla je zrela, polna in sočna, najpomembneje pa je, da pozna meje svojih zmožnosti. Akustika ni album, ki bi delal le premeno in izklapljal elektriko ter serviral bend, ki bi tako prav zlahka zvenel nesigurno, prazno in prestrašeno. Akustika je album premen, ki jih lahko uzre le človek, ki je prehodil nekaj poti. Je senzualen, senzibilen, občutljiv in čuteč album, na katerem s svojo zgodovino in dolgo potjo podobno dihajo in čutijo vsi člani peterice iz Ljubljane, predvsem pa je suveren izdelek, ki ne dela sramote nikomur, temveč ga lahko štejemo za tisti The Best Of album, ki je dal vse in še več, od benda pa terjal malce več kot le to, da zmečejo na isti nosilec zvoka jagodni izbor preteklosti, saj se z lovorikami stare slave ne gre pokrivati na enak, prežvečen način, kajneda?
Sandi Sadar Šoba
Facebook
Twitter